POVZETEK
Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv.Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.