SADRžAJ
Ciril Kosmač, mojster slovenske besede, je z novelo Tantadruj ustvaril pripoved o norčku Tantadruju, »otroku božjem«, ki mu mati pove, da bo srečen šele, ko bo umrl. Tantadruj se te misli oklene in želi umreti. Išče najrazličnejše načine za smrt, domači župnik in vaščani pa ga od te misli odvračajo. Tantadruj je smrti na razpolago šele v trenutku, ko si je več ne želi.
Tantadruj je tudi v okviru filmske govorice lirična upesnitev sveta med sanjami in resničnostjo, med zdravorazumarskim pragmatizmom in »norostjo«, med »tosvetnimi« žandarji, župniki, sejmarji na eni in »božjimi otroci«, ki jim je »vse naše pametno noro«, na drugi strani.
Prefinjena ironija Kosmačeve literarne izmojstritve temeljne človekove določenosti, njegove smrtnosti, je v režiserjevi vizualni interpretaciji prerasla v
poetično, s humorjem pretkano pripoved o junakovem paradoksalnem hrepenenju.
